Na gurbet će idem 
Rano me isprati,majcice mila mua ,na gurbet da idem,o, mila majcice od sedom godine- 
pare da carujem
 majcice mila izmecar da bidem.
 -Pisanica bila,boguano,
 jetim da ostnes, milo materino, jetim bez babeta.
 Ka ce legnem, boguano, sve na tebe mislim, milo boguano,vo son te vidjujem. 
Sve tvuje drugari, boguano, doma izdojdoa, izdojdoa,
 milo materino, dejke izvadjaa, dejke izvadjaa, boguano, i se ozenija. Ne se stegaj, milo materino,
 dejka ti som nasla, milo materino, 
dejka najpirstala, ka ce dojdes, boguano,
svadba ce naprajme, sve ti mati, milo boguano,
 tebe ugotvila. 
Vo tuđa zemna
Utre ce idem mlogo daljekomlogu daleko vo tudja zemna, vo tudja zemna, vo tudj memlecet - 
na pusti gurbet, za puste pare.
 Ce se odvoj'm od rodbina, od familija, 
od mila majka i od babeta, ka ce se odvoj'm od karasevda' i siten celec. Koga se dvojme 
od lude deca, usta mi zbori, srce mi gori. 
Ah mori majko i mili babo, 
mi ste pratile na pusti gurbet,
 mi ste pratile za puste pare. 
Svi rabotame so stra vo srce, da li ce najdeme so sme ostajle- babeta i majka, braca i sestre,
 deca i zena i cela rodbina.

Vrbice vrbo zelena,
vrbo zeljena razeljeneta,
šo si se toljko razvila,
šo si se toljko razvila,
vrbo zeljena razeljeneta,
zar nesi gajlje imala?

Vrbice vrbo zeljena,
vrbo zeljena razeljeneta,
naveni granke do zemna,
naveni granke do zemna,
vrbo zeljena razeljeneta,
ja da ti kažem derotiji.

Stara som majka imala,
vrbo vrbice e drugarice,
ona mi ge brala gajljina,
ona mi ge brala gajljina,
vrbo vrbice e drugarice,
som rasla som se širila.

Otka mi umre majčica,
vrbo vrbice e drugarice,
majčica me ostai amiđi,
majčica me ostai amiđi,
vrbo vrbice e drugarice,
amiđa me dade ofčaru.

Ofčara som go imala,
vrbo vrbice e drugarice,
do sret noć som go čekala,
do sret noć som go čekala,
vrbo vrbice e drugarice,
na sret noć se uspivala.

Na penđer som prespivala,
vrbo zelena razeleneta,
so našarene ručice,
so našarane ručice,
vrbo vrbice e drugarice,
so čatmosane veđice.

Nabatince konja kuje 
Nalbatince mlado konja kuje,
konja kuje konj mu podigruje:
Ne te kujem, konju za igranje,
toku te kujem za pusto prodavanje.
Ne prodavaj mene, mlado nalbatince,
toku prodadi tvua verna ljuba.
promeni se, ljubo, na Nove pazari.
Telal vika na dovno minare:
se prodava jena verna ljuba,
neje skupe neje ni jeftina, 
komu dvesta komu tri stotine.
Mi ga kupi jeno mlado Ture,
ga onese vo beli dvoroi.
Vo dvoroi dva bela goluba,
jeden guga, a drugi ne guga:
"Cudo bilo jos ne se videlo,
da se zemet bratec i sestrica!"Nabatince konja kuje, 
a dilber mu lamba drzi 
em mu sveti, em go moli: 
Konja kujes, nalbatince, 
galiba ce putujes? 
Ja ce idem dalek na daleko ! 
Zemi meme, mlado nalbatince, 
tvua da bidem, so tebe da dojdem ! 
Ne mozes da dojdes, dejce, ce zadjines, 
pred mene je visoka planina. 
ce se ucinim jeno sareno pile, 
ce preletam visoka planina, 
ce preletam, so tebe ce dojdem. 
Pred nas ima jeden cesti orman, 
ne mozes da dojdes, dejce, ce zadjines. 
Ce se ucinim sumaska golubica, 
ce preletam, so tebe ce dojdem, 
so tebe da bidem. 
Pred mene je jeno dlboko moe, 
cede dlboko tu je i siroko, 
nemozes da dojdes ce propanes. 
Ce se ucinim morska riba, 
ce preplivam crno more, 
ce ispliva, so tebe ce dojdem, 
tvua da bidem, so tebe da zivujem.
 

Putnici

Sitno vrnet majcice sitno pujet
Oj oj dadice sitno pujet.
Sve šo vrnet majcice vrnajcice
Oj oj dadice sve kažujet.
Sve kažujet majcice za putnici
Oj oj dadice za putnici.
Za putnici majcice šo letujet
Šo letujet majcice tri godine
Sve putnici majcice doma došle
Sal naš putnik majcice ne  dojde
Ke letuje majcice  tri godine
Tri godine dur četiri.
Jan e žalim majcice šo ne dojde
To žalim majcice šarena postela
Somga tkala majcice so prv merak
So jen merak majcice so dadenicki
Ja ne žalim majcice šo ne došof
Toko žalim majcice srmene corape
Srma imje  majcice zbakarena
Som ge plela majcice so jen merak
So jen merak majcice dadenicki.

Jusuf  i Đemilja
Da li ste culje, razbralje 
so bilo cudo goljemo 
vo tija selo Krusevo: 
se beret hodze-hadzije 
i Djemiljina akraba 
Djemilja ce ga turaje 
Djemija bela i crvena 
Djemilja na daleko cujena 
Djemija nisan vo selo 
Djemilja gorska hanema 
Jusufe milo materino 
Dzemilja neje za tebe 
ti ka si osov vo Prizren 
ona ti osla vo roda 
ti ka si stignaf od pazar 
toga se Dzemilja vratila 
oj more Jusuf hadzija 
da znajes imas ime goljemo 
ti da ga turas Dzemilja 
Dzemilja neje za tebe
majka ce najde poarna 
poarna i po hubava. 
Oj more Jusuf hadzija 
dal ti je zalj za dukati 
il ti je zalj za haljista? 
majcice mila premila
aljista ogin da ge izgore 
dukati sejtan izede 
ka da ga Djemka prezaljim 
Dzemka mi dusa izgore 
neprojdoa sest nedelje 
Dzemilja ga dadoa vo Sisteec 
ke materina rodbina 
ga dalje ce ga zimaje 
so dve ralje svirlje tupani 
majcice mila premila 
eno ge idet tupani 
so Djemiljine svatoji 
od bela zemna nadolu 
frljaje puske kursumi 
majcice mila premila 
zatvori vrate pendzeri 
da ne ga slusam jekava 
da ne ge cujem tupani 
da ne ge vidjim svatoji 
ej mori Razo setrice 
osedlaj mikonja doria 
frlji mu bela terkija 
Dzemilja da ga ispratim 
do Sisteecke gumena 
iljeze Jusuf vo sred selo 
na ata konja dorija 
na ramo puska graorka 
i altipatlak vo puas 
svatoji se uplasia 
kroz selo se rasturija 
Jusuf ge vikna svatoji 
i Djemiljine deveri 
nemojte ne se plasite 
tupani ne zastanujte 
terajte svadbi redoi 
izin mi dajte i mene 
da dojdem i ja vo Sisteec 
Djemilja da ga ispratim 
i da gi dadem daroi 
so ge nosila Djemilja 
ej mori bela Djemiljo 
podigni mori duak od celo 
jos jen put da se vidjime 
ja da ti dadem daroi 
i alaf da se ucinime 
oj more Jusuf hadzilja 
ne digam dauk od celo 
od tebe imam avalje 
zamalje Jusuf premalje 
na Sisteecke zavori 
pri Siseestecke grobista.
 

Alik Mustaf aga

Fala Allahu, fala jenomu!
Ga i Alik Mustafa aga
vo Budim  grad bef
po ime Ajkuna dejka.
Ne ga zeme  za devet godine,
ka dojde deveta godina,
kniga pisa Alik Mustafa aga,
pa ga prati vo Budim grad,
a na ruke Ajkuni dejki.
Vo kniga gi vake narucuje:
“A me cujes Ajkuno dejko!
Si cekala za  devet godine,
pocekaj me jos devet godine,
ako mislis mene zena da bides ”
Kniga glea Ajkuna dejka,
kniga glea setna nevesela,
pa dovikna svujego  babeta:
– A me cujes  moj stari babajko!
Da mi krois ruo osmanlijsko,
da mi naprajs serdarski  kalpak,
da mi skujes lika buzduvana,
da mi kupis  ata nejaana,
da poodim Mustafina dvora,
ne bi li mu vo cem dosađala.
Ga poslusa nen star babajko,
te gi skroi ruo osmanlijsko,
i napraii  serdarski kalpak,
jos gi  napraj  puske kuburlije,
i  sakana  lika buzdovana,
i  gi kupi  ata nejaana.
Ka se digna  Ajkuna dejka,
pravo ide Mustafi vo dvoroj.
Koga  dojde vo  bele dvore,
Ali Mustafa na astal ga cakase,
okolu njego sedomdeset sluge.
Nake njego pojde Ajkuna dejka,
pa   lafoj zazboruva:
– Kolaj gelsin, Alik Mustaf aga!
– Allah razy olsun, neznana delijo!
Jos mu zbori   Ajkuna dejka:
– Stani  ago,majki ne se dignaf!
Stani brgo, da mi kojna setas!
Se nasmija  Alik Mustaf aga,
 poce vake  da gi naracuje:
– Begaj doma  neznana delijo!
Ja sam vidof  goljeme junaci,
i goljeme ke mene doođalje,
al  nikomu  kojna nesom setaf.
Eto vidis sedemdeset sluge,
biraj sluga kogo sakas ti,
da ti seta ata po sokaci,
dok ni mati vecera ugotvi.
Se naulji Ajkuni dejka,
pa prifaca svojot  buzdovan,
te  go udri Alik Mustaf aga.
Take ljesno ona te go udri,
i deneska glava jos go bolji,
jedva zif od stoljica turi,
neka turi,sama se poulji .
Boven  stana Alik Mustaf aga,
boven stana ata kojna seta,
pa kazuje  majki:
– A me cujes mua stara majko!
Evo dojde  neznana delija,
pa me tera da mu kojna setam.
Ja mu dade sluga da izbere,
da mu seta kojna po sokaci,
on zamana lesno  buzdovana,
pa me udri posred glava,
ka me udri take jako, 
jedva ziv od stolica pana,
ja ti pana,a on se poulji,
pa ostana na astal sedeci.
Njemu majka poloko mu zbori:
– Setaj, sinko, ziti  mua  glava,
da mi, sine, glava ne zagines,
za sramota na svoj bef  dvor.
Pa go prasaj neznanog delija,
kakva ce ni trazi vecera.
Mustaf aga kojna rasetuje,
pa ti vljeze smirno vo odaje,
pa ga prasa  neznana delijo!
– Kazi mene, za vecera so sakate?
Mu kazuje Ajkuna dejka:
– Bre krviku, ja nesom delija,
no som junak, od Bosna spahija.
Tebe dvoret sedemdeset sluge,
da mi spremis sedamdeset jadena!
Jope majka sinu kazuje:
– Spremaj, sine, gospodska vecera,
spremaj, sine, ma i za sramota.
Delija je golem zulucar,
ka ke tebe doma dosadza.
Ka dojde vreme za vecera,
a eto ti sedemdeset sluge,
te mi noset sedemdeset jadena.
Mustafa aga sofra mi stavase,
pa mu zbori Ajkuna dejka:
– Kazuj mene Alik Mustaf aga:
ili sakas so  mene da jades,
ili sakas divan da mi cinis?
Mustaf aga poloko kazuje:
– Ja ne sakam so tebe da jadem,
ja ti sakam divan da ti cinim.
Ka vecera bosanski spahija,
ka se digna sofra popred njego,
jope zbori Ajkuna dejka:
– Cujes, more, Aliku Mustafa,
da mi prostres svilena postelja.
Mu poslaa sviljena postelja,
a pod pred ljeginanje,
jope agi vake mu kazuje:
– Ili sakas  da so mene spijes,
ili sakas noge da mi treis?
Alik aga vake gi kazuje:
– Ja ne sakam kraj tebe da spijem,
no ja sakam noge ta ti treim.
Zeme aga noge da ge trei,
go gledae sedomdeset sluge,
svi videa noge ciste,tenke,
Alik aga od stra ne vide.
Koga saba,vutre dojde,
Se razbudi bosanski spahija.
Vika  Alik Mustaf agi:
– Stani ago kojna da mi sedlas,
da mi kazes do Budim grad putoj,
tamo će me putoj muje noset.
Ka mu aga kojna osedlaf,
jana kojna bosanski spahija,
i veke mu  agi poracuje:
– Ajde napre, krviniku  kopile,
da mi kazes  do Budima putoj!
Zdravo dosle dur Budim grad,
koga bea na sred bef grad,
se zavrte  Alik Mustaf aga,
se zavrte i na jena i na druga strana,
so ce vidji Ajkunina vrata.
Ka dojdoa Ajkuni pred vrata,
digna ruka bosanski spahija,
i ge gurna  Ajkunina vrata,
pa go prasa Alik Mustaf aga:
– So se vrtis na obedve strane?
Alik aga prozboruje:
– Ka me prasa,sea ce ti kazem:
evo ima devet godina dena,
od ka ovde dejka izvadi jena,
sve po ime Ajkun dejka,
ne ga zimam za devet godine,
i za devet jos ne ce ga zemem.
Se nasmija Ajkun dejka,
i vake mu agi kaza:
– Da se stramis  Alik Mustaf aga!
Ja netisom bosanski spahija,
ja som taja Ajkuna dejka.
Mu se slosi  Alik Mustaf agi,
pa se cuka so ruke po kfkoj,
i kazuje lafoj samom sebe;
– Moj sram mene do Allaa jedina,
ka ce idem vo druzina mua!